Novice

kritike in recenzije

The Last Black Man in San Francisco (2019)

The Last Black Man in San Francisco (2019)

Filmski kotiček, 25. marec 2020 ― Jimmie Fails & Jonathan Majors in The Last Black Man in San Francisco (2019), Foto: A24 Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 121' ,  Imdb  Režija: Joe Talbot Scenarij: Joe Talbot, Rob Richert, Jimmie Fails Igrajo: Jimmie Fails, Jonathan Majors, Rob Morgan, Tichina Arnold, Mike Epps, Finn Wittrock, Danny Glover Zadnji črnec v San Franciscu je eden izmed impresivnejših prvencev lanskega leta, ki je na lanskem Sundanceu prejel nagrado za režijo in posebno nagrado žirije za kreativno sodelovanje, namenjeno ustvarjalcem, z nadpovprečno ustvarjalno simbiozo. To je nivo, ki ga lahko dosežeta ustvarjalca, ki se zelo dobro poznata - režiser Joe Talbot in glavni igralec in ko-scenarist Jimmie Fails sta se spoznala in začela družiti že v prednajstniških letih. Skupaj sta odraščala v San Franciscu, s snemanjem kratkih filmov pilila njune filmske veščine in zdaj posnela še celovečerec, v katerem njuno rojstno mesto ima prav posebno vlogo.  Jimmie Fails igra nekakšno napol fiktivno različico samega sebe, mladeniča obsedenega z lepo, v viktorijanskem slogu zgrajeno hišo, ki je nekoč pripadal njegovi družini. Jimmie je v hiši, ki jo je po njegovih spoznanjih zgradil njegov stari oče preživel otroštvo, a se je družina nato morala izseliti. Vse „zasluge“ za izgubo družinskega doma pripadajo njegovemu od mamil in kockanja odvisnem očetu in tega mu Jimmie ni nikoli odpustil. Zdaj surfa na kavču najboljšega prijatelja Montgomeryja, ki razume njegovo potrebo, da na stari družinski hiši občasno popravi kakšno malenkost: prebarva poličko, zamenja dotrajano desko, očisti žlebove... Dejstvo, da tam zdaj živi nekdo drug, ga ne ustavi. Izbrati je le treba čas, ko lastniki niso doma. In ko se zakonca, ki sta v zadnjih letih tam živela ločita in izselita, Jimmie začuti svojo priložnost. Skupaj z Montgomeryjem se vselita v hišo navkljub zavedanju, da bo hiša kmalu dobila nove lastnike.  Jimmie Fails, Jonathan Majors &
Swallow (2019)

Swallow (2019)

Filmski kotiček, 23. marec 2020 ― Haley Bennett in Swallow (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA, Francija Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, grozljivka, triler Dolžina: 94',  Imdb  Režija: Carlo Mirabella-Davis Scenarij: Carlo Mirabella-Davis Igrajo: Haley Bennett, Austin Stowell, Elizabeth Marvel, David Rasche, Denis O'Hare Sveže poročena Hunter Conrad (Haley Bennett) se je s premožnim izbrancem nedavno preselila v sanjsko hišo na hribu, ki sta jo za mladoporočenca kupila ženinova starša. Idilično vzdušje in zadovoljstvo njene nove družine je toliko večje, ko Hunter sporoči, da je noseča. A že namig, ki nam ga režiser Carlo Mirabella-Davis ponudi v uvodnih minutah njegovega debitantskega celovečerca (prizor zakola jagenjčka, ki že je v naslednji sceni serviran na krožnikih) je dovolj zgovoren. Zadeve bodo v nadaljevanju, za akterje in nas pred zasloni, postale manj prijetne, saj bo glavna junakinja na neobičajen način začela kazati nezadovoljstvo z njeno novo vlogo. Hunter najprej pogoltne manjšo, zaobljeno kovinsko figurico, nakar se njena potreba po požiranju različnih predmetov le še stopnjuje.   Swollow je v osnovi psihološka srhljivka, ki nas povabi v svet junakinje globoko nezadovoljne z vlogo, v katero jo z obilno pomočjo družine potiska njen izbranec. Njeno pogrezanje v disfunkcijo in iracionalno samopohabljanje je vpeto v kontekst upora proti spolno definirani vlogi posameznika v družbi in družini. Vloge, definirane s tradicionalističnimi patriarhalnimi nazori kaj ženska je, in kako naj se obnaša v skladu s temi pričakovanji. Na spolno neenakost se navezuje še podrejenost junakinje v zakonu, ki izhaja iz njene pripadnosti socialno šibkejšemu družbenemu sloju. Vse to so elementi, na katerih režiser gradi ustrezno klimo za opazovanje in razumevanje stresne eksistence glavne junakinje. Potapljanje v njeno duševno nestabilnost je z vsakim predmetom, ki ga zaužije, za njo in nas bolj mučno. Velja poudariti, da nas Mirabella-Davis ne poskuša šokirati

Privajanje na svetlobo

Kriterij.si, 19. marec 2020 ― Privajanje na svetlobo Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Thu, 03/19/2020 - 21:03 Privajanje na svetlobo Uprizoritev predstave Postaja samobitno je potekala v posebnem vzdušju, v zadnjem hipu, preden se je spustila družbena zavesa, ujeli smo zadnji trenutek pred vstopom v obsedno stanje. Položaj se je spreminjal iz ure v uro, nihče ni vedel točno, kaj sledi. In zdi se, da idejna zasnova ne bi mogla bolj ustrezati danemu trenutku. Janežič se v besedilu, ki spremlja napoved predstave, sprašuje o zahodni – in vedno bolj tudi globalni, kajti Zahod je iz sveta naredil globalno vas – izgubi samobitnosti, kar je gotovo povezano tudi s tehnološko podkrepljenimi aparati nadzora, usmerjanja, biopolitično vladnostjo in bionevarnostmi, ki grozijo hiperpovezanemu ter iz hipa v hip bolj pospešenemu stanju splošne abstraktnosti, v katerega konkretna – a po svoje vseeno prav tako abstraktna – stvar, kot je virus, zlahka poseže s katastrofalnimi posledicami. Opozoriti je treba na atmosferičnost predstave. Prostor Stare elektrarne je bil, kot smo videli že pri predstavi kolektiva Beton Ltd., obrnjen, gledalci smo bili posedeni po tribunah, ki so obrobljale odrski prostor. Le da tokrat ni bilo dogajanja v avditoriju, ki je bil večino časa zastrt. Janežič je ob spremljavi temačne in počasne ambientalne glasbe (mešalka z dvema osebama je prisotna na strani in vidna, kar je prispevalo k primerni zapolnjenosti scene) pred nas stopal v nekakšnem blobu, ki ga je sestavljalo njegovo plazeče se in krčevito telo ter odlično zamišljen “kostum”, nekakšen krpan hibrid med šotorom in pradavnim ogrinjalom. Zviranje je delovalo čudno organsko, prikazovanje plesalčeve gole kože in njegovih udov je simuliralo porojevanje iz kokona. Prihajanje na svetlobo kot dogodek, a obenem kot travmatičen proces. Podobno kot rojevanje, ki je dogodek, a vsekakor tudi travmatičen proces. Dogajanje transformira celoten subjekt, ta transformacija pa je seveda tudi njegovo porajanje, njegova zora. Lepota,
še novic